Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu II Ips 32/2022 odločilo o revizijskem vprašanju:
Ali je stvarna služnost, ki je ugotovljena z izpodbijano sodbo o nasprotni tožbi, zadostno opredeljena, da ustreza merilom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) in da ne omogoča širjenja brez zakonite podlage?
Odločilo je, da v konkretni zadevi z izpodbijano sodbo ugotovljena stvarna služnost ni bila opredeljena v skladu z merili, ki jih zahteva pravilna razlaga in uporaba 19. člena ZZK-1.
Služnost je pravica, ki se nanaša na nepremičnino in omogoča eni stranki (služnostnemu upravičencu) omejeno uporabo nepremičnine druge stranke (služnostnega zavezanca). V odločbi Vrhovnega sodišča RS je poudarjeno, da stvarne služnosti nimajo zakonsko določene vsebine ali prostorskih meja izvrševanja služnosti, kar pomeni, da morata biti oba vidika natančno opisana v pravnem aktu, ki ureja služnost.
Sodna odločba opozarja, da ima lastnik služeče nepremičnine v zemljiški knjigi vpisano potencialno črno luknjo, v kolikor opis prostorskih meja služnosti ne omogoča zanesljive in trdne opredelitve meja prostora, na katerem se izvršuje služnost. Ta črna luknja omogoča nenadzorovano širjenje služnosti in utesnjevanje lastninske pravice lastnika služeče nepremičnine.
Da bi preprečili tovrstne težave, odločba izpostavlja načelo restriktivnosti služnosti (prvi odstavek 219. člena SPZ), ki zahteva natančno opredelitev prostorskih meja izvrševanja služnosti. Ta načelo pripomore k omejevanju in urejanju služnosti ter varovanju lastninske pravice lastnika služeče nepremičnine.
V skladu z odločbo Vrhovnega sodišča je izhodiščna predpostavka uresničevanja zapovedi utesnjevanja služnosti natančna opredelitev stvarne pravice – tako po vsebini kot po prostorskih mejah njenega izvrševanja. To pomeni, da morajo biti služnosti urejene in opisane na način, ki jasno določa njihovo vsebino in meje, s čimer se zagotavlja pravna varnost in preprečuje morebitne spore med lastniki nepremičnin.
Povezava: VSRS Sklep II Ips 32/2022